Emil Thomas

Emil Thomas

Kritika i Biografija

Emil Thomas (rojen 1933), v Nemciji živeci Jesenican, se samozavestno podpisuje kot filozof in slikar. S prav tako široko in vedro gesto oblikuje tudi nov svet prijaznih oblik in barv, stiliziranih figur, "abstraktnih" pejsažev in veselih kompozicij, ki postavljajo na glavo obicajne predstave o predmetu in nacinu slikanja. Thomasova filozofija je tako kot njegovo slikarstvo, filozofija povratka k naravi in h kleni jasno, izraženi misli brez komplikacij, kompleksov in predsodkov. Likovno in miselno vesolje je zato odsev neobremenjenih pogledov na umetnost, ki je v njegovi interpretaciji odsev sveta, kakršen bi moral biti - vesel, tudi otožen in melanholicen, ožarjen s humorjem, Ijubeznijo in s spoštovanjem. Zato v njegovih podobah, ki se po slogovni govorici odvijajo v prostoru med novosecesijskimi in rabuzinovskimi izhodišci skorajda ni prostora za bolj žalostne ali celo tragicne tone. Celo melanholicno in otožno figuro Kmeta (kjer je parafraziral znano Repnikovo podobo), je vtkal v cvetno teksturo, ki govori o vedrini. Ker gleda na življenje z nenavadnih plati se je že sredi sedemdesetih let spontano odlocil za izrazito postmodemisticno metodologijo, za parafraziranje, citiranje in za obliko, ki se zavestno naslanja na naivno umetnost. Vendar moramo poudariti, da uvodne opredelitve sicer veljajo za osrednji del Thomasovega opusa, ne veljajo pa vec za zadnje cikluse. Malce podrobnejša analiza nam slike Emila Thomasa predstavlja kot zanimivo vecplastno strukturo s presenetljivo izpeljavo likovnih in vsebinskih izhodišc. Tako v "abstraktnih" kot v figuralnih kompozicijah teži slikar k cistim znakovnim poenostavitvam. Ne zanimajo ga podrobnosti, zato željeni izraz dosega v kontekstu celote, s specificno barvno gradnjo in z jasno, osredotoceno kompozicijo. Iz radikalno stiliziranega inventarja pa izvira poudarjena dekorativisticna komponenta njegovih slik. Slika mora biti po njegovem mnenju predvsem lepa in umirjena, tako kot glasbena stvaritev mora imeti dolocen ritem. Barve in obrise barvnih likov zato Thomas praviloma podreja somerni kompoziciji. Znotraj tako zastavljene podobe, ki gradi na zakonitostih Ijudske likovne umetnosti in na tradiciji secesijskega oblikovanja pa išce paradoksalni ekspresivni izraz, ki ga dosega s presenetljivo preprostimi sredstvi. Na sliki Krava (iz leta 1978), ki je komponirana po vzoru naivnih podob in na podlagi poznavanja umetnosti slikanih oken, je sicer radikalno stilizirano bitje, med ornamentalno oblikovanimi sestavinami, "oživel" in napolnil s custvi tako, da je poudaril ostro izrisano oko, ki strmi v gledalca. S to preprosto domislico je dosegel intenzivni stik z gledalcem in posebno vzdušje, ki ga poznamo iz klasicnih basni - žival nas namrec gleda hkrati hudomušno in malce otožno, saj ne govori o sebi ampak o Ijudeh ! To pa pomeni, da zna slikar natanko pretehtati vrednost vsake podrobnosti.
Podobno so koncipirane tudi njegove "abstraktne" kompozicije. Navsezadnje ga je v anikonsko slikanje pripeljala Ijubezen do radikalnih poenostavitev ter do znakovnih in simbolnih "upodobitev" živali, Ijudi, drevja, cvetja itd. Spoznal je namrec, da lahko ustvarja posebna vzdušja tudi brez neposredne aluzije na naše okolje, preprosto tako, da svoje custvovanje in odnos do sveta izrazi z liki, s spontanimi, širokimi potezami s copicem in s pretehtanim izborom simbolnih barv. Sicer pa so izrazito "abstraktne" tudi mnoge starejše slike (vzemimo Pticjo družino ali Ribe), kjer so oblike iz realnega sveta zgolj pretveza za ustvarjanje ritmov in harmonicnih vzdušij, ki pa jih neredko napolnijo z notranjim nemirom prežete namerne "disharmonije".
Po prvi fazi ornamentalnih in umirjenih nefiguralnih kompozicij se je odlocil za nov poskus. Trdno uokvirjen svet cvetov in stiliziranih figuric se je najprej razkrojil, razpadel je na temeljne sestavine - crte in barvne lise, ki se odigravajo pred umirjeno strukturiranim ozadjem. Že v tej fazi je odkril pomen in vrednost široke geste, vehementne, nekontrolirane poteze s copicem. Vendar je gestualne prvine še nekaj casa uporabljal bolj kot ekspresivne, custvene poudarke, v sicer urejenem sistemu crt in krožnih likov. V naslednjem trenutku pa je gesta preplavila ves prostor. Bela površina je postala prizorišce divjega vijuganja in energijskih izbruhov. Med poteze s copicem so se zacele vrivati z barvnimi sprayi "potegnjene" crte in liki, ki pogosto spominjajo na predhodne cikluse (stilizirano cvetje). Thomas se je približal transavantgardizmu in novemu ekspresionizmu. Arkadija, ki jo je opeval v predhodnih ciklusih je le še odmev spominov, ki jih plast za plastjo prekrivajo pastozne geste nabite z nemirom in pomenljive crte nabrizgane s sprejem, ki govore o surovosti in simboliki urbanega sveta.

dr. Ivan Sedej

— — — — —

Dialog s slikami Emila Thomasa (Tomaša), jeseniškega rojaka, ki živi in dela v Maintzu v Nemciji pa tudi v Celju, nam pokaže svojevrstno podobo vedre in protislovne osebnosti. Thomas, ki razvija filozofijo radosti in sprošcenega, veselega življenja, se kot slikar in kot razmišljajoc clovek podaja tudi na neumetniška pota in kot za stavo komunicira s politiki in velikimi voditelji. O svojih delih pripoveduje sprošceno in na šokanten nacin. Imenuje se umetniški slikar, brez kakršnekoli zadrege crpa ideje in oblike za svoje svetle, radostne podobe iz zakladnice že narejenega, ustvarjenega. Svoj svet barv in likov pa spet, brez kakršnihkoli zadržkov razpenja med klasiko moderne umetnosti in postmodernizmom. Spontano se je oprijel ecovskega principa citiranja in picassojevskih parafraz, v njegovih slikah pa se na enak nacin mešajo prvine ciste naive in ironicni prebliski, ki odkrivajo izrazito intelektualisticni odnos do slikarstva in do njegove funkcije.
Emil Thomas prav zato sodi v zvrst izrazito neobremenjenih ustvarjalcev, ki se ne menijo za konvencije in norme. Ne beli si glave z definicijami in preprosto združuje na videz nezdružljive stvari.
Brez sprenevedanja in zavor se giblje na robu oblikovanja in krasilnih prijemov. Cista barva ga vsakokrat znova fascinira in ko naslika vedro in svetlo Nocno ptico, se na videz ne meni za globljo izpoved – pa vendar se protislovje med naslovom in vidno pojavnostjo podobe mimogrede izkaže kot odsev globoke vsebine. Ceprav se Thomas ni šolal na uradnih akademijah, obvladuje prav vse, kar mora slikar o svojem delu vedeti. Povrhu vsega pa to znanje in pridobljeno spretnost izkorišca na nenavaden nacin – drugace!
Njegovo slikarstvo, ki se odvija med zacetno figuraliko in vedno bolj radikalnim »abstraktnim« izrazom, namrec sodi z vsemi svojimi posledicami in nagovorom v postmodernizem. Vnovicno odkritje naivne umetnosti, ki šteje v osemdeseta leta, je na nek nacin odkrilo (in ga še odkriva) tudi Thomasa, ki pa je svojo šanso zaslutil že v sedemdesetih letih. Takrat se je namrec zavestno odlocil za dvoje: nekonvencionalno, hoteno dekorativnost in za »naivno« figuraliko ali predmet. Že v tistem casu pa se je poslužil šele kasneje priznanih metod citiranja in »slikanja že naslikanega«.
To pa pomeni, da Thomas jemlje kot predmet svojega slikarskega interesa kulturno okolje in kulturo. Prav tu zaslutimo umetnikovo samozavest – spomnimo se, da so si neobremenjeno sprejemanje in razvijanje že realiziranih idej lahko privošcili le najvecji mojstri. Tudi zato je v letih 1975 in 1976 brez predsodkov parafraziral cisto konkretne slike po Antonu Repniku (podobi Vol in Kmet) – dopolnil pa jih je z malce rabuzinovsko formuliranimi cvetovi in jih umestil v izrazito dekorativisticno obdelan prostor. To pa je bil že tudi cas, ko je zacel odkrivati kot svojevrstno inspiracijo secesijsko stilizacijo in na paradoksni ravni tudi abecedo svojih bodocih slik – skratka, v spontanem in veselem sprehajanju med klasiko in dekadenco modernizma se je znašel na podobnem izhodišcu kot (recimo) znameniti Hundertwasser.
Temeljne likovne sestavine Thomasovega slikarskega sloga se ob podrobni analizi izkažejo kot neverjetno ciste in preproste izhodišcne forme. Slikar namrec operira s cisto zamenjenimi liki (ploskvami) in s sistemom vzporednih potez, s katerimi bogati posamezna polja in prostore. Zaokrožene površine, ki so po navadi še rastrirane, pa oblikuje v planih in na nacin, ki ga poznamo iz secesijske ornamentike. Velikokrat pa like združuje v svojo kompozicijo tako, da se na zdi, da se je inspiriral pri srednjeveških vitrajih. Kompozicijski prijemi prav tako temeljijo na predrenesancnem izrocilu, na principu somernosti in uravnovešenosti. Tu je tudi tista tocka, kjer se posreceno združujejo Thomasove slikarske ambicije in njegov ilustratorski opus. Ne smemo namrec pozabiti, da je umetnik zelo uspešno sodeloval pri Unescovem projektu praznicnih vošcilnic. Posredni odsev ljudskih pravljic in poezije pa tudi ljudske likovne umetnosti se kaže predvsem v ljubezni do stiliziranih vez s cvetjem in v dekorativno zastavljenih figuralnih kompozicijah. Stik med sprošceno barvno gradnjo in jasno kompozicijo pa dodaja Thomasovim podobam še neko novo, protislovno razsežnost. Navidezni svet » ljudskega« in naive se namrec preveša v prefrigano parafraziranje matissovih prijemov in razumevanje barve in oblike. Spet pa trdna organizacija likov prica, da je slikar natanko opredelil razmerja med intelektualnimi in naivno otroškimi sestavinami slike. Tako kot so starejše in novejše figuralne kompozicije ucinkovale veselo in humorno, ucinkujejo na podoben nacin tudi najnovejše slike, ki se odigravajo na robu »abstrakcije«. Ironijo in humor sta v prvih fazah podpirala in nakazovala predvsem figura in predmet – spomnimo se le razdeljene jajcaste figurice (Moritz, 1975, akril) ali cvetlicnih šopkov in kmeticev. V zadnji fazi, kjer je izhodišce v predmetu komajda nakazano, pa se veselost in ironija kažeta v cistem likovnem jeziku in sicer s sistemom predrznega nanašanja živih barv z vzporednimi potezami; na višji ravni pa v drznem nenavadnem kombiniranju prijemov, ki sodijo v variiranje abstraktnega ekspresionizma in elementov pop-art (ki so še dosti bolj razvidni v Thomasovi figuraliki). Kompozicije, ki nastajajo v zadnjih letih, kažejo na iskanja vecih zanimivih smeri. Po eni plati gre za »mehko« in pravljicno varianto geometrijske abstrakcije, ki ima tudi zaradi srebrnih, zlatih in podobnih potez z misticnim zvenom, precej skupnega s Hundertwasserjevimi izhodišci. Po drugi strani pa ga zanima silno barvi ploskev (sestavlja jo nebroj intenzivnih barvnih madežev, razporejenih v vzporednih nizih), ki je uglašena z nanosi svetlih (sivkastih in belkastih) likov in barvnih polj preko barvite osnove. Tako dosežena transparentnost blaži in uravnava ekspresivni barvni naboj – obenem pa odsev action painting na neki nacin »mehca« in mu daje veder in vnovic pravljicni videz in sporocilo.
Kljub trdni strukturi in kompoziciji, ki mnogokrat spominja na spontano hieratiko primitivnih reliefov, pa je njegov likovni sistem odprt in v vsakem trenutku dopušca možnost za nove variacije in predvsem za iskanje novih poti. Tako je iz abstraktnih kompozicij, kjer gradi na sistemu potez in vzporednic, našel novo pot v novo izrazitost. Uporabil pa je zelo preprost prijem. Sistem je podvojil in konfrontiral ter tako dobil »podobo«, ki spominja na detajl, povzet iz krajine – saj asociira s spletom travniških bilk, ki ga krona izrazita moška vertikala. Spet gre za zanimivo rešitev, ki tudi v abstraktni kompoziciji poudari radoživo eroticnost.
Slej ko prej pa ostaja njegova prednost v ustvarjalni nepredvidljivosti, v sprošcenem poigravanju s pravili in v njihovem zanikanju. Ko se loti izrazito oblikovalske naloge (recimo dekorativne gravure v steklu ali cesa podobnega) jo opravi z enako prizadevnostjo kot slikarsko. Prav tako pa tudi ob slikanju ne komplicira s pravili in namerami. Sprošceno se predaja barvnemu opoju in gesti. Še tako drzne barvne kombinacije, tudi take, ki zvene kar svetokrunsko, pa zna uravnavati in poenotiti na ravneh, ki se izvijajo iz vseh teoreticnih vzorcev. Barve, ki nakazujejo svojo vpetost v cas z asociacijami na cisto, reducirano, udarno barvitost plakatov in vizuelnih komunikacij, mu namrec ne pomenijo okamenele konvencije, ampak sredstvo za uživaško sprostitev in za neobremenjeno pripoved o radostih ustvarjanja in o našem odnosu do življenja, do tradicije, do novih in starih mitov. Emil Thomas – Tomaš misli in govori v barvah!

dr. Ivan Sedej

— — — — —

Ce je smisel clovekove ljubezni opravicevanje in reševanje individualnosti skozi žrtvovanje egoizma, potem je slikarska umetnost Emila Thomasa razdajanje notranjega sveta slikarja in umetnika, ki nam v tisocerih barvah, neštetih pogledih na svetlobo, sonce in svet okoli sebe, vsakemu izmed nas, ki nam je ugodeno, da lahko pijemo iz tega njegovega neusahljivega studenca, daje del sebe. Z vsakim delom, ki ga umetnik daje in razdaja, je njegov notranji svet svetlejši, bolj pisan ter srecnejši.
Podobno kot Sabejci, starodavno ljudstvo, ki so nekoc castili in oboževali sonce, mesec ali zvezde, tudi Thomasova umetnost casti radoživost, ljubezen, veselje do življenja. Njegove barve kar kipijo od moci, njihov nezaustavljiv vulkan bruha magmo, polno energije, ki se skozi izpoved nekih intimnih doživetij iz platna preliva v naša srca, nas zapolnjuje in krepi. Iz njegovih sabeisticnih platen crpamo notranjo upornost ter odpornost, moc in premoc, smisel in spoznanje, ponos in ponižnost, voljo in potrebe, laž in resnico. Ce je vsak clovek odvisen od nekega nihanja, potem nujno potrebuje v prostoru, v obleki, v hišah in v naravi tudi harmonijo barv. K sreci nam tega ni vec potrebno iskati. Tako, kot je v naravi vse preprosto in se barve prelivajo ena v drugo, kot se lahko cvetovi tulipanov prelivajo iz temno vijolicne do rubinasto rdece, od crne pa do sive in soncno rumene, ali pa ko divja racka lahko v svoji pernati preobleki skriva barve, za katere se nam zdi, da lepših cloveško oko doslej še ni uzrlo, tako je Thomas s svojim mavricnim svetom slikarstva uravnotežil svoj in našsvet. Vsakdo izmed nas bo našel sliko, kjer bo uzrl v njej del sebe. Zacutil bo, da je Thomasovo slikarstvo tisti svet, ki ga išce, tista reka, v kateri hoce plavati, tisti gozd, po katerem se hoce sprehajati. Nekateri psihologi trdijo, da je moc spoznati clovekov znacaj po njegovem nastopu, po obnašanju, na temelju nekaterih kretenj in po nacinu govora. Spet drugi išcejo njegovo srcnost in izpoved na podlagi barv, ki ga obdajajo. To so barve obleke, ki jo clovek nosi, barva hiše, v kateri prebiva in drugi žarki njegovega nezavednega sveta. Thomas nas k temu vzpodbuja, klice nas med svoje vedro razpoloženje, pošilja nam tople pozdrave, krepi nam našo nedoraslo samozavest, ki pijano omahuje in si ne upa storiti prepotrebnega koraka. Nimamo vec veliko casa. "Exegi monumentum aere perennius!" ("Postavil sem si spomenik, trajnejši od brona!") zaklice rimski pesnik Horac v svojih Odah. Ne cakajmo, da nas bo svetloba povabila k sebi. Ne cakajmo, da nas bo tema ovila v plašc svoje tišine! Ne išcimo tako, da ne bomo nic našli. Potrebno je objeti to, kar nam ponuja Emil Thomas. Bodimo odkriti do sebe, objemimo barve, ki nas dopolnjujejo, pustimo, da nam prazne kanale življenjskega soka spet napolnita moc in energija, pustimo, da nas silna moc barvitosti, eksplozivna pripoved slikarskega oratorija, fizija in fuzija neštetih atomov barvnih odtenkov ozdravijo. Naj nam opeša naša nemoc, naj se nam povrne volja do ljubezni, torej volja do življenja, naj nas barve povežejo ponovno v celoto z naravo. Barve nam pripovedujejo o modrosti, veselju, sreci, o pogumu, plemenitosti in cloveški moci, pa tudi o skromnosti, ponižnosti in pasivnosti ter o slabosti, bolezni in smrti.
O slednjem pa Thomasove slike ne govorijo. V njih ne najdemo žalosti, ne najdemo slutnje kraljestva mrtvih. Nasprotno, Thomas nam v jadra pošlje veter, ki naše barke žene ven iz Hada, kjer kraljujejo turobne misli in bolezenski simptomi. Njegov slikarski "Hortus deliciarum", vrt duhovnih naslad, je poln optimizma, energije in skrivne okultne moci, ki nam napolni pore in kapilare z voljo do premagovanja temnih trenutkov v življenju cloveka.
Thomasove slike so vsem namenjena boginja. Vsi naj pijejo iz njenih vrtov, vsi naj jocejo na njeni rami, vsi naj pojejo ob njeni radosti. Slikarstvo igrive nagajivosti in radožive barvitosti ne predstavlja zgolj estetskega ucinka, kot smo ga navajeni iz sveta sodobnega slikarstva. Thomas prihaja v naša srca kot ranocelnik, kot apologet veselega življenja, ki se udejanja s spremenljivkama zdravje in sprošcenost. Smeh, ki je prvi znanilec zdravega in neobremenjenega cloveka, je Thomasov sopotnik. Ob cutenju njegovih slik se smejimo znotraj sebe, si polnimo svoje soncne celice.

Tanja Vovk Petrovski

— — — — —

Danes je clovek uspel ponovno stopiti na prvo stopnico osvešcenosti o svojem nedvomnem izvzetju iz zibelke, ki se ji rece priroda. Popkovnico, ki je cloveka vezala z naravo, je clovek prekinil sam s sebi samozavestnim prepricanjem, da je on sam vec kot je narava. Ta popolnoma cloveška samozavest, ki velikokrat prehaja v samopašnost, je danes, ko se nam tanjša ozonski obroc, ko izginjajo pljuca sveta, to so svetovni pragozdovi, ko nam reke vracajo nesnago, ki jim jo dajemo, ko izumirajo ptice, kacji pastirji, dvoživke in plazilci, prišlo do trenutka osvestitve.
Bolezni cloveka so po vecini stanje, ki si ga nakoplje sam, svojim neuravnoteženim življenjem, s stalno dirko s casom, z nepreglednim poseganjem v procese, kamor ne bi smel posegati. Ljudje pa smo koncno doumeli, da je najvecja vrednota cloveka zdravje, to pa je nesporno povezano s harmonicnim odnosom z materjo, ki je nas (in vsa ostala živa bitja, tudi rastline) v svojih nedrjih vzgojila in odrasla. Danes se clovek vraca nazaj k harmoniji, v kateri se dobro pocuti, ker je del nje. Clovek se vraca h kristalom, k oniksu, k roženkrancu, tigrovim ocesom, vracamo se zlatovranki, k dvoživki bufo bufo, clovek postaja spet clovek. In ena izmed poti, kjer clovek potrebuje svojo moc za svoje vsakdanje delo, so tudi barve. Zdravljenje z barvami, pomeni pravzaprav neke vrste reinkarnacijo cloveka kot bitje narave, kot del tega skladja, ki nas krepi in nas pravzaprav dela za živa bitja.
Na tem polju se srecamo z umetnostjo toplotne harmonije barv, z delom slikarja Emila Tomaša - THOMASA. Bioenergetiki, kritiki in potrošniki njegove umetnosti, obcutijo njegovo slikarstvo kot vracanje topline v njihove domove, v njihove poslovne prostore. Namesto megle in luninih mrkov se vracajo k nam nasmeh, sonce, toplina, spekter veseloigre, ki nam jo pricara umetnost barvitosti. Njegove slike izžarevajo bioenergetsko pozitivno naravnanost, odpravljajo necimrnost, slabo pocutje in zatohlost. V nas se vracata svežina in energija za delo in življenje v krogu svojtti najbližjih. Vsi bioenergetiki, ki so imeli opravka s Thomasovim slikarstvom so navdušeni. Leta 1989 mu je dr. Ingrid Hildebrand iz nemškega mesteca Mainz ponudila sodelovanje v terapiji zdravljenja z barvno kompozicijo.
Kot predstavniki društva, ki se borimo za sonaravno bivanje cloveka na tem okroglem svetu vam kar najtopleje priporocamo sodelovanje z umetnostjo cloveka, ki ga naš cas vedno bolj potrebuje in išce. Naše pocutje, vaše veselje do življenja in odziv strank s katerimi sodelujete je lahko v povezavi s Thomasovim slikarstvom zgrajeno na popolnoma novih osnovah.

Tanja Vovk Petrovski